Danes sem bil deležen odličnega izobraževanja v Sociusu.

Lahko rečem, da sem se naučil veliko novega, uporabnega, tudi takega, kar je pametno deliti z drugimi, čeprav je bilo predavanje interno in je bilo vezano na aktualna dogajanja.
Vendar zna Leon vedno mojstrsko, z dobrimi zgodbami, inteligentnim humorjem, aktualnimi informacijami in predvsem z veliko mero samozavesti, ki je posledica neizmerne profesionalizacije in poznavanja področja, prepričati publiko. Temu sem bil priča že večkrat. In si to štejem v čast.

In tokrat?
O krizi. Med drugim. Ki je lahko vezana na strah oziroma na psihologijo množice. Problem je predvsem v mladi generaciji, pod 35, ki se nikoli ni s pravo krizo soočila. Vendar so bile razmere že nenormalne. O tem je na zadnjem srečanju Poslovnega kluba Socius govorila tudi podžupanja gospa Jadranka Dakić. Nihče se ni želel soočiti z realnostjo, pogled s strani skepticizma je bil osovražen. Vse to je vplivalo na mlado generacijo. Vsi so želeli v sektor financ, nepremičnin. Recept hitrega uspeha je bil narejen. Obogateti čez noč! Japajade!

In doživeli smo psihološki obrat. In danes nam manjka optimizma. Pozabljamo, da tudi borza stoji na nekaterih dejstvih. 3/4 borze temelji na pričakovanjih, blagovnih znamkah in know howu. Neotipljivih stvareh. In seveda, izgubili smo zaupanje, ki pa je ključno.

Je pa zaupanje problematično zaradi dejstva, da je zaupanje težko povečevati. Ko ga imaš, ga ne moreš povečati, edini opciji sta, da ga obdržiš (kar se nikjer ne pozna) ali pa ga izgubiš. Najlažje ga obdržiš tako, da ljudi iskreno vključuješ v procese dela.

Prišel je čas besede CANDOUR, čas iskrenosti, poštenja, svobode. Čas, da odrastemo v ljudi, kot je rekla Iza. V življenju igramo igre in to ni dobro. Koncept noja, ki daje pesek v glavo, je stvar preteklosti, živimo v svetu steklenih hiš, kjer vsi vse vidijo.

Leon je sestavil 7 pravil v času krize:
1. BREZ PANIKE
2. PREPOZNAJTE NOTRANJE VIRE
3. BODIMO VIDNI (v pozitivnih dejanjih)
4. IMEJMO NAČRT - z jasnim fokusom
5. ODLOČNOST
6. KOMUNIKACIJA - jasna znotraj in navzven
7. EKIPA IMA MOČ - potrebna je energija!

Ob tem smo se dotaknili tudi šolskega sistema in kritike, da je preveč generalno, razvijati je treba vsa področja, ne spodbuja inovacij, specializacij, treba je memorirati, išče se neznanje. Morda pa kdaj začnemo gibanje drugačnih pedagogov. Tistih, ki bodo spodbujali, iskali znanje in spodbujali talente.

Veliko se lahko naučimo o izjemnih ljudeh, o katerih piše zgodovina. Gandhi, Mandela, Dalajlama, Roosevelt, Churchill. In seveda smo se dotaknili vprašanja Obame. Kaj lahko pričakujemo?

Nikoli ne odnehati, imeti srce na mestu, od vsakega se je vredno nekaj naučiti in ohranjati kredibilnost, to je bilo le nekaj modrih nasvetov.

Leon, poučno, koristno in odlično je bilo, iskrena hvala! Preplet prava, ekonomije in mednarodnih odnosov. Pa seveda sociologije, psihologije in komunikologije. Takih predavanj si verjetno želi marsikdo, predvsem pa mi mladi!

Za vse tiste, ki o gospodu Leonardu F. Peklarju niste še slišali, tole je njegov izjemen CV:

V času študija na Pravni fakulteti v Ljubljani je sodeloval v programih izmenjave študentov, in tako študiral tudi v Ameriki, na University of South Carolina in Babson Collegeu v Bostonu. Po študiju je svoje znanje nadgrajeval v v programih za vodilne različnih šol: London Business School, Harvard Business School, Babson College in University of Stirling na Škotskem.

Služboval je kot borzni posrednik, pozneje kot interni revizor na Ljubljanski borzi. Bil je tudi asistent pri predmetu Gospodarsko pravo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Kot svetovalec in projektni menedžer je sodeloval pri več kot 250 projektih, povezanih s privatizacijo v regiji.

Leonardo F. Peklar je partner in od leta 1992 glavni direktor družbe Socius. Je avtor in soavtor prek 140 člankov, predstavitev, poročil in knjig s področja vodenja, privatizacije, gospodarskega prava in upravljanja družb.

Leonardo F. Peklar je predsednik in član različnih nadzornih svetov. Je član upravnega odbora Združenja članov nadzornih svetov Slovenije, član Evropskega inštituta za upravljanje družb v Bruslju in član ameriškega združenja National Association of Corporate Directors. Januarja 2004 je postal član Svetovalnega odbora za upravljanje družb (Global Advisory Council for Corporate Governance) na Univerzi Harvard v Bostonu, je tudi član kluba Baur au Lac v Zurichu. Aprila 2005 ga je Evropska komisija imenovala v Svetovalni odbor za gospodarsko pravo in upravljanje družb (Advisory Group on Corporate Governance and Company Law).

Google translator nas je nasmejal.

Stavke:

Pes laja pred hišo. Zvečer je noč. Zvečer, ko je noč, pes laja pred hišo.

Prevede v angleščino:

Lay rank before the dog house. Tonight is the night. Tonight, when the night, the dog Lay rank in front of the house.

Ko daš prevod nazaj, se pojavi:

Postavite mesto pred hišo pes. Nocoj je noč. Zvečer, ko je noč, pes Lay mesto pred hišo.

Prevajalci, mislim, da se vam ni treba česa bati! Še vas bomo rabili.

Pred nekaj dnevi je Branko Soban objavil zanimiv intervju z Nobelovim nagrajencem Frederikom Willemom de Klerkom.

Predsednika de Klerka sem srečal pred leti na srečanju v Pragi. Imel sem čast izmenjati nekaj besed z njim. Izjemno zanimiv sogovornik.

Glede na to, da je bil intervju prosto dostopen na spletni strani, si ga dovoljujem objaviti kot gostujoči intervju. Če pa bo imel kdo kaj proti, da bom moral pa odstraniti.

Sobotna priloga, 27.12.2008
Frederik Willem de Klerk, nobelovec za mir
Rejene krave iz EU in milijoni lačnih Afričanov
Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo. Potrebne so bile spremembe. Toda demokratizacija je bila dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v nas zorele več let, pravi Frederik Willem de Klerk, zadnji beli predsednik Južne Afrike, ki si je za demontažo apartheida leta 1993 – skupaj z Nelsonom Mandelo – prislužil Nobelovo nagrado za mir.

Na forumu Solidarnost za prihodnost tu v Gdansku ste dejali, da bi brez idej, ki jih je s svojo Solidarnostjo v osemdesetih letih na Poljskem in po vsej takratni vzhodni Evropi posadil Lech Walensa, tudi apartheid v Južni Afriki živel bistveno dlje, kot je sicer.

To drži kot pribito. Brez implozije komunizma na Poljskem, kasneje pa tudi v Sovjetski zvezi in drugih članicah vzhodnega bloka, ki ga je kot prvi v resnici začel podirati prav moj veliki prijatelj Lech Walensa, bi demokracija tudi v Južno Afriko prišla bistveno kasneje, kot je. Velike spremembe, ki jih je Poljski prinesla Solidarnost, so se od tod, iz Gdanska, v nekakšnih koncentričnih krogih širile po vsem svetu. Tudi k nam, na črno celino.

Zanimivo je, da ni doslej še nihče vlekel vzporednic med poljsko Solidarnostjo in vašim bojem proti apartheidu v Južni Afriki?

Morda res, toda povezave so očitne. Dokler ni padel berlinski zid, je Sovjetska zveza obvladovala tudi dobršen del afriške celine. Moskva je tako rekoč odkrito pomagala Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC) in južnoafriškim komunistom. Z orožjem in tudi svojimi inštruktorji. V naši neposredni soseščini, v Angoli, so bili kubanski vojaki. Vlada v Pretoriji je bila tako v bistvu pod nenehnim pritiskom »vzhoda« in te nevarnosti smo se še kako zavedali. Toda s padcem berlinskega zidu, ki ga je kot prvi začel podirati prav Lech Walensa, smo tudi v Južni Afriki bistveno bolj sproščeno zadihali. V takšnem ozračju je bilo veliko lažje prodreti z novimi idejami. Spremembe, ki jih je Evropi in svetu prinesla Solidarnost, so bile v bistvu v prid mojim pobudam.

Toda bile so kajpak tudi razlike?

Nedvomno. Na Poljskem so revolucijo začeli zatirani, v Južni Afriki smo za spremembe poskrbeli mi, ki smo zatirali. Ko sem prvič javno spregovoril o nujnosti nove ustave, je bil Nelson Mandela še v zaporu. Aktivisti Afriškega nacionalnega kongresa so kljub pogajanjem o novi Južni Afriki, ki so se tedaj že začela, še vedno napadali belce. Njihov oboroženi boj proti apartheidu je bil končan šele pet mesecev potem, ko je bil Mandela že na svobodi. To so tiste temeljne razlike med Solidarnostjo in »revolucijo«, ki se je zgodila pri nas, v Južni Afriki. Toda cilji temnopoltega prebivalstva so bili seveda na las podobni ciljem Solidarnosti. Tudi oni so desetletja sanjali o svobodi, demokraciji in političnih pravicah, enakih za vse. Ta cilj smo dosegli skupaj. Vendar spet z razlikami. Lech Walensa ni nikoli zagovarjal oboroženega boja zoper oblast, medtem ko se je ANC proti beli prevladi borila tudi z orožjem. S podtikanjem bomb, ki so vzele veliko življenj, tudi med civilisti.

Južna Afrika je bila dolgo nekakšna trdnjava rasizma. Še zlasti za časa predsednika Bothe, ki ste ga kot eden najbolj daljnovidnih belih politikov potem nasledili na tem položaju. Zakaj ste se pravzaprav odločili za demontažo apartheida: zgolj zaradi političnega pragmatizma ali pa morda vendarle tudi zaradi nekakšnega idealizma in slabe vesti, ki je pri delu belske manjšine zagotovo bila prisotna?

Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo.Tako namreč ni več mogoče naprej. Potrebne so spremembe. Moramo opustiti apartheid, dve razvojni politiki, eno za belce in drugo za črnce, in vsem Južnoafričanom zagotoviti enake pravice, ne glede na barvo in raso, smo razmišljali v tistem prelomnem času. To je bil seveda dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v meni zorele več let, toda udejanjati sem jih lahko začel šele potem, ko sem prevzel vodenje vladajoče Nacionalne stranke.

So belo manjšino k temu morda prisilili tudi mednarodni pritiski in sankcije, ki gospodarskemu razvoju Južne Afrike zagotovo niso bile v prid?

Pritiski so seveda bili, toda sprememb sem se lotil izključno zaradi svojega notranjega prepričanja. Že kot mladenič sem razmišljal o tem, da bi vse večje nacionalne skupnosti v Južni Afriki, kot so Zulu, Xhosa, Venda, Tswana in ne nazadnje tudi moj narod, Afrikanerji, dobili svojo lastno državo. Te male države bi potem po zgledu današnje Evropske unije sestavljale nekakšno Južnoafriško unijo. Z enakimi pravicami in eno, skupno vlado.

Toda ta pobuda se ni obnesla?

Ne, ni se obnesla. Predvsem zato, ker temnopolta večina do pravic ni hotela po tej poti. Morda tudi zato, ker jim jo je vsiljevala naša, bela stran. Enakopravnost in pravice so hoteli v eni sami državi, v združeni Južni Afriki. Te zahteve so bile, gledano z njihovega zornega kota, popolnoma logične in razumljive. Po svoje so imeli prav. Z leti smo namreč postali tudi gospodarsko soodvisni. Čeprav je apartheid nekoč potegnil izjemno strogo ločnico, zaradi česar so bili nekateri poklici rezervirani zgolj za belce, so se ti diskriminacijski zidovi sčasoma le začeli podirati. Kot v priliki o razbitem jajcu. Ko iz njega nastane omleta, ga ni več mogoče spraviti nazaj v lupino. V sedemdesetih in osemdesetih letih je iz vseh nas v Južni Afriki v resnici nastala nekakšna gospodarska omleta. Potrebovali smo drug drugega. Dokončno smo to spoznali v osemdesetih letih in s tem odprli pot novim vizijam. Ko sem prvič javno spregovoril o njih, sem se temnopolti večini javno opravičil za apartheid. Za vse bolečine in ponižanja, ki jim jih je povzročila bela manjšina.

Toda v vaši Nacionalni stranki se vsi niso strinjali z vašo politiko?

Imel sem veliko zaveznikov, saj še zdaleč nisem bil edini, ki je videl pravo pot do luči na koncu predora, toda imel sem kajpak tudi nasprotnike. Naše razprave o prihodnosti Južne Afrike so postale tako ostre, da je v stranki prišlo do razkola. To seveda ni bilo v prid mojim načrtom o odpravi apartheida. In ker je stranka začela izgubljati na lokalnih volitvah, sem se odločil, da tako ne moremo naprej. Razpisal sem referendum, na katerem naj bi vsi beli prebivalci Južne Afrike jasno povedali, ali naj nadaljujemo to mojo politiko ali ne. Kar 69 odstotkov belega prebivalstva je podprlo moje ideje. S tem je bil apartheid dokončno pokopan. In pot do prvih demokratičnih volitev leta 1994 je bila na široko odprta.

Nelson Mandela, vaš glavni pogajalski partner in kasnejši prvi temnopolti predsednik Južne Afrike, je bil tedaj še v zaporu?

Nelson Mandela je v zaporu presedel 27 let, skoraj tri desetletja. Kmalu zatem, ko sem prevzel predsedniški položaj, sem ga ukazal na skrivaj, ko je bila zunaj že noč, pripeljati v moj kabinet. Povedal sem mu, da ga bodo na moj ukaz osvobodili 11. februarja 1990, kajti pred nama so dolga in trda pogajanja, sem mu pojasnjeval. Nelson Mandela je bil proti temu datumu. »Zakaj?« ga vprašam. »Ker je prezgodaj! Na prihod iz ječe se moramo temeljito pripraviti!« mi je odvrnil. Toda v te njegove argumente takrat nisem privolil. Vse drugo je bilo potem samo še zgodovina.

Kakšni so danes vajini stiki?

Sva velika prijatelja in skrbno negujeva najine odnose. Ti so bili včasih seveda zelo napeti, kajti pogajanja niso potekala prav gladko. Logično, saj sva bila politična nasprotnika. Njegovi in moji privrženci med pogajanji pogosto niso spoštovali najinih ukazov. Nadaljevalo se je nasilje, tako da sva si bila zaradi tega velikokrat v laseh. Toda to je zdaj za nama. Nelsona Mandelo izjemno občudujem. Ob njegovem devetdesetem rojstnem dnevu sem mu zaželel, da bi bil še dolgo čil in zdrav. Južna Afrika nujno potrebuje njegovo moralno avtoriteto.

Toda Južna Afrika danes ni več takšna, kot sta jo gradila vidva z Nelsonom Mandelo. Političnemu monopolu belcev je potem namreč sledil politični monopol Afriškega nacionalnega kongresa.

Ta v resnici že poldrugo desetletje v celoti obvladuje južnoafriško politično sceno. Toda tudi ta monopol ne more biti večen. Prav te dni je ANC končno le dobil resnega političnega nasprotnika, stranko Kongres ljudstva, ki so jo ustanovili nezadovoljni člani ANC. Prepričan sem, da bo Afriški nacionalni kongres že po volitvah 2009 moral v koalicijo z njimi, na volitvah 2014 pa bodo v vladi morda že spet tudi belci. To bi bilo vsekakor dobro za mlado južnoafriško demokracijo. Pluralizem je namreč daleč najboljše orodje za razbijanje političnih monopolov. Tako sva si z Mandelo pravzaprav tudi zamišljala novo Južno Afriko.

Ki pa je potem vendarle postala bistveno manj prijazna do bele manjšine, kot ste bržkone pričakovali. Mnogo belcev se je namreč v zadnjih letih celo izselilo iz države.

Res je, da je precej ljudi, zlasti mladih, odšlo iz države. Toda to še ne pomeni, da belci bežijo iz Južne Afrike. Do te emigracije prihaja tudi zaradi novih priložnosti, ki jih ponuja svet. Južna Afrika je bila namreč zaradi apartheida dolga leta povsem izolirana. Mladi zato niso imeli priložnosti za službo v Londonu ali kje drugje v Evropi. Ko pa se je ponudila, so jo v hipu zagrabili. Nekateri med njimi se zdaj zaradi gospodarske krize že vračajo v deželo, kjer so zrasli.

Toda vsi vendarle niso odšli zgolj zaradi služb v Evropi ali v ZDA?

Seveda. Odhajali so tudi zaradi kriminala in nekakšne »pozitivne diskriminacije«, ki je sledila po trdih letih rasnega razlikovanja. Toda s časom je tudi vlada ANC ugotovila, da je v tem šla vendarle predaleč. Iz države so namreč odhajali najbolj izobraženi in izkušeni strokovnjaki, kar ni bilo dobro.

Beg možganov je problem za vsako državo. Ali vlada tudi zaradi tega izjemno veliko vlaga v izobraževanje?

Južna Afrika je po odstotkih proračunskega denarja, namenjenega za izobraževanje, v resnici bržkone prva v svetu. To je na prvi pogled dobro. Toda to je seveda le ena plat medalje. Denar namreč v resnici ni problem. Ta se skriva v kvaliteti izobraževanja. Učitelji so praviloma slabi. Vseh seveda nočem tlačiti v en koš. Tudi v najrevnejših črnskih naseljih boste našli izjemno dobre šole. Toda slabih je bistveno več. Tudi zaradi revščine. V mnogih črnskih naseljih še vedno nimajo ne elektrike in ne vode. Mnogi starši so nepismeni. Otroci iz takšnih družin nimajo prave vzgoje. Ker ni elektrike, zvečer ne morejo pisati in ne brati. Zato je kvaliteta izobraževanja v veliki meri odvisna tudi od socialnega stanja.

Kar je v bistvu problem v vsej Afriki. Zahodni svet je črno celino, ki se utaplja v revščini in krizah, popolnoma marginaliziral. Kje vi vidite rešitev iz tega za Afriko sila zagatnega položaja?

Zahod daje svojim kmetom petkrat več denarja, kot pa ga namenja za pomoč Afriki. Zato se evropskim kravam godi bistveno bolje kot pa milijonom lačnih Afričanov. Mnogi namreč ne zaslužijo niti dolarja na dan. Afrika je v svetovnem gospodarstvu ta hip lahko konkurenčna samo v kmetijstvu. Zato Evropska unija preprosto mora odpreti svoje trge za afriško blago in pridelke. Sicer Afrika ne bo preživela. Problemov je namreč ogromno, od lakote do malarije in epidemije aidsa. Partnerstvo med razvitim svetom in Afriko je zato temeljni pogoj za preživetje črne celine. Ameriški predsednik George Bush je kljub številnim kritikam v tem pogledu bistveno bolj odprt kot drugi zahodni politiki.

Do Afrike se še posebej mačehovsko obnaša Evropska unija. Kje je razlog? Jo morda peče vest zaradi nekdanjega kolonialnega izkoriščanja črne celine?

Dejstvo je, da je večina starih članic Evropske unije nekoč v resnici obvladovala – in izkoriščala – tako rekoč vso Afriko. Ko so kolonialne sile odšle, so za seboj pustile zmedo in bedo, saj niso poskrbele ne za zdravstveno mrežo ne za izobraževanje. Tudi zaradi tega bi morala Evropska unija več vlagati v partnerstvo z Afriko. Ne nazadnje je to tudi njen moralni dolg.

Nekateri vas primerjajo z Mihailom Gorbačovom, saj sta oba po svoje enako dramatično spreminjala svoji državi. On Sovjetsko zvezo, vi Južno Afriko. Oba sta tudi nobelovca za mir. Toda do Gorbačova doma kljub velikemu mednarodnemu ugledu niso posebej prijazni. Kako je z vašo priljubljenostjo v Južni Afriki?

Tretjina belega prebivalstva, ki je bila proti mojim reformam in odpravi apartheida, me še vedno šteje za izdajalca. Drugi me seveda podpirajo. Tudi temnopolti Južnoafričani. Ko se je Južna Afrika otresla svoje temne preteklosti, so mi povsod, kjer sem se pojavil, tudi na ulicah, stiskali roke in se mi zahvaljevali. Deležen sem bil več pozornosti, kakor pa sem si jo zaslužil. •

Branko Soban, Gdansk

V tokratnem Mqju sta objavljena dva moja prispevka.

Na mladih svet stoji. Otroci so naše največje bogastvo. To se besede, ki jih tako radi izrečemo. Vendar so dejanja tisto, kar šteje. In trdim, da se pomena mladih premalo zavedamo. Tudi v gospodarstvu.

Bolj kot spremljam situacijo v Sloveniji, bolj me skrbi. Pokojnine so postale najpomembnejša politična tematika. Tudi v gospodarstvu je določena generacija ((ne)upravičeno) izkoristila tranzicijski čas. Nimam občutka, da kdo razmišlja o svojih naslednikih, o izzivih mlade generacije. Še dobro, da imamo finančno krizo. Očitno bo to priložnost, da se mladi izkažemo.
In kaj povedo številke? Statistika se bere nekako takole: Petnajst odstotkov mladih, starih med 24 in 29 let, v EU nima zaposlitve, eden od šestih mladih predčasno zapusti srednjo šolo. Med vsemi brezposelnimi v EU je bilo leta 2006 skoraj 40 odstotkov starih med 15 do 29 let, opozarja evropska komisija. Med članice, ki so premalo naredile za izboljšanje pogojev za zaposlovanje mladih, komisija ves čas uvršča tudi Slovenijo. »Nasploh imajo mladi v novih članicah večje težave pri iskanju zaposlitve kot v starih članicah, ugotavlja komisija,« sem prebral pred časom.

Kdo si upa ugrizniti v kislo jabolko?
Starejši bodo postajali zaradi demografskih trendov vedno večja populacija, ki bo imela vedno močnejši političen glas. To se je pri nas že pokazalo. Razumljivo bodo skrbeli za svoje interese, ob tem pa nehote ogrožali razvoj mladih. Pokojnine bodo čedalje bolj kislo jabolko, v katerega si nihče ne bo upal ugrizniti. Vendar se bomo morali soočiti z neustreznostjo sistema in predvsem priznati nerazumljive zakonske ovire, s katerimi se srečujeta obe generaciji.
Tako upokojenci kot študentska populacija iščeta različne inovativne možnosti, da bi lahko institucionalizirali svoje aktivnosti. Država pobere zasluženo pokojnino, če bi radi upokojenci ustanovili svojo gospodarsko družbo, sistem pa trdi, da študentje ne morejo voditi lastnih gospodarskih družb, če redno študirajo.
Očitno bomo morali skupaj lobirati za bolj spodbudno okolje. In ravno tu se skriva rešitev, ki so jo poimenovali medgeneracijski dialog. Mladi se zavedamo pomembnosti izkušenj starejših, cenimo in spoštujemo njihovo vlogo v družbi, se mi je nekoč že zapisalo. Starejši ljudje so lahko najboljši svetovalci, obe generaciji pa se lahko ena od druge ogromno naučita. Victor Hugo je nekoč zapisal: V očeh mladega človeka vidiš plamen, v očeh starca pa svetlobo. Rešitev je preprosta, sesti moramo za skupno mizo in skupaj reševati izzive, ki se ponujajo v tej državi in regiji.
Mladi se bomo morali vse bolj zavedati pomena besed dr. Helmuta Maucherja, dolgoletnega predsednika uprave družbe Nestle, soustanovitelja World Economic Foruma: »Nismo odgovorni samo za tisto, kar naredimo, temveč tudi za tisto, česar ne naredimo.« Aktivna participacija v družbi, miselna proaktivnost in stalno iskanje rešitev za izzive so ključni, da nas slišijo druge generacijo, da se z nami pogovarjajo in nas upoštevajo.

Mladi, bogastvo vsake gospodarske družbe
Zdi se, da se pomena mladih še najbolj zavedajo gospodarske družbe. Vendar imam občutek (ne iz osebnih izkušenj), da vseeno v podjetjih starejši prevečkrat predstavljajo svete krave, ki preobremenjujejo svoje mlajše kolege. Ob tem pa si je svet teorije izmislil še to, da ideja danes ni nič vredna. Če kdo, potem ravno mladi dokazujemo, da temu ni tako. Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka, je dokazal, da ideje štejejo. Pokazal je, da lahko mladi zaradi svoje neobremenjenosti uspejo v poslu tudi v 36 mesecih. Letos, ga je revija Forbes imenovala za najmlajšega milijarderja na svetu. In to pri 24 letih. Da o pomenu in vplivu Facebooka niti ne izgubljamo besed.
Modrost v drami Henrik IV je šla nekako takole: Res je, kamilice rastejo tem hitreje, čim bolj jih teptaš; z mladostjo pa je drugače, čim slabše z njo ravnaš, tem prej se obrabi. Tega se zavedajo najboljši gospodarstveniki, ki razumejo, da mladi cenimo svobodo, spoštujemo izzive in smo veseli javne pohvale, ter se zavedamo pomena kritike, ki jo radi slišimo na štiri oči.

Predlog predsedniku države
Med tistimi politiki, ki so uporabljali za svojo kampanjo med drugim tudi Facebook, je tudi predsednik dr. Danilo Türk. S tem dejanjem je pokazal, da razume pomen novih trendov. Kot profesor in dolgoletni diplomat v ZN, kjer so mladi pogosto pomembna tema dnevnega reda, pa je več kot ustrezen človek, da bi razumel idejo Okrogle mize mladih, kot svetovalnega organa predsednika države.
Prepričan sem, da bi si številni mladi šteli v veliko čast, da bi lahko sodelovali s predsednikom države. Ideja gre v smer, da predsednik za polovico svojega mandata izbere (z javnim natečajem?) deset do dvajset mladih, ki mu služijo kot svetovalni organ. Enkrat mesečno se z njimi sestane, omogoči jim povezovanje z najboljšimi strokovnjaki, vedno so mu na voljo za mnenja, predvsem pa si skupina mladih zada konkreten cilj (npr. reševanje bega možganov, zdravje mladih, zaposlovanje mladinske populacije…) v času svojega mandata. S takim projektom bi mladim pokazali, da so res nacionalni interes, Slovenija pa bi dobila zanimiv izvozni produkt, s katerim bi se lahko pohvalili v tujini.

Drugi članek v MQju je namenjen imenitni podjetniški zgodbi družine Fonda in sva ga napisala skupaj z Andrejo Lajh.
Piranski brancin: boljši od najboljšega
Z doktoratom znanosti in družinsko ribogojnico dr. Irena Fonda ustvarja zgodbo o uspehu. Z jasnim ciljem – imeti najboljše gojene ribe na svetu.
Andreja Lajh, Žiga Vavpotič

Zgodba družine Fonda ni ameriška zgodba o uspehu. Je imenitna slovenska zgodba. In kje je razlika? Če zanemarimo zemljepisne temelje, direktorica podjetja Irena Fonda ni pustila svojega študija in odšla v podjetniške vode. Z doktoratom znanosti in perspektivno službo, ki ji je bila pisana na kožo, je imela začrtano svojo življenjsko pot. Vendar se je vseeno odločila za podjetniško pot in uspela.

Čistiti ribe ob treh ponoči?
45 stopinj 29’12” severno in 13 stopinj 34’50” vzhodno ni samo najbolj južna točka slovenskega morja. V objemu Savudrijskega rta in obale sečoveljskih solin kraljuje ribogojnica družine Fonda. Razloge, zakaj so v družini trije biologi, je verjetno iskati v stoletni tradiciji rodbine Fonda, ki jo je zaznamoval Piranski zaliv.
Oče Ugo je diplomirani biolog, mednarodno priznan strokovnjak za podvodno biologijo z bogatimi izkušnjami iz Sredozemskega morja in Atlantika, ter izkušen potapljač z izjemnim znanjem o slovenskem morju. Zaradi ljubezni do morja je ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s podvodnimi deli. Počasi je začel uresničevati svoje sanje – imeti lastno ribogojnico. Z idejo je hitro navdušil svojega sina Leana Fondo, ki je tudi diplomiran biolog in kot profesionalni potapljač nadaljuje družinsko tradicijo na področju potapljanja in morske biologije. Očitno je manjkala v podjetju samo še ženska roka.
Ni bilo treba daleč, saj je bila doma Irena. Ljubezen do morja, ji je bila položena v zibko. Geni so bili programirani, tako da je tudi ona nadaljevala družinsko tradicijo in postala biologinja. Zaplula je v raziskovanje, zanimal jo je akademski svet na področju molekularne biologije. Doktorirala je na področju uporabe molekularne biologije v onkologiji in za svoje delo dobila številna priznanja za študijske dosežke.
»Imela sem službo, o kateri sem sanjala. Odlične sodelavce, raziskovalne izzive in življenje je teklo po zastavljeni poti.« Vendar je bila pripadnost morju in družini močnejša. »Nekaj časa sem razmišljala, poizkusila sem delati polovično raziskovalno, polovično v družinskem podjetju. Vendar sta obe službi zahtevali celega človeka, zato se je bilo treba odločiti. Pretehtali so izzivi doma. K odločitvi je veliko pripomogel družinski prijatelj, znan slovenski podjetnik.« Samo po sebi se postavi vprašanje, če ji je kdaj žal. »Skoraj nikoli. Priznam, da se vprašam, čemu mi je tega treba, ko ob treh ponoči čistim ribe za svoje naročnike. Vendar obisk naše farme, kot pravimo naši ribogojnici, vedno prežene vse dvome o pravilnosti moje odločitve.«

Piranski brancin kot gastronomska atrakcija
Cilj ribogojnice je jasen. Vzgojiti najboljše gojene ribe na svetu. In vse kaže, da jim bo uspelo. Devet od desetih vrhunskih kulinaričnih mojstrov mednarodnega slovesa je njihovega brancina izbralo kot boljšega od divjega in posledica tega je, da je piranski brancin postal glavna atrakcija tudi nekaterih najboljših italijanskih restavracij.
Vendar se tudi tu vse začne na začetku, pri mladičih. Izbrali so najboljše poreklo vrhunskih ribjih mladic. Vzgoja je posebna – v prostih lebdečih mrežastih kletkah, kjer čista voda izbrane lokacije slovenskega morja odlično vpliva na rast mladic. Skrbno izbrana najkakovostnejša hrana, ročno hranjenje in predvsem izključenost uporabe toksičnih sredstev proti obraščanju mrež so dodatni dejavniki, da je Fonda piranski brancin vrhunska zgodba v gastronomiji, ki jo prepoznavajo največji strokovnjaki v Evropi.
Ribogojnica Fonda prinaša Sloveniji dodano vrednost. Morsko ribogojstvo je koristna dejavnost, saj spodbuja nacionalno zdravstveni pomen, socialno kulturni pomen, pomen za obalni turizem in konec koncev tudi razpoznavnost države v tujini.
Številni strokovnjaki priznavajo družini Fonda pomembno vlogo. Med njimi je tudi prof. dr. Janez Bogataj. ˝Slovenija je v prvi polovici leta 2006 dobila gastronomsko strategijo. Mednje sodi tudi morska »njiva« in vse, kar lahko naravnega na njej ali v njej vzgojimo ter poberemo. Zato je odločitev družine Fonda, da začne z gojenjem brancinov, seveda na popolnoma naraven in strokovno kontroliran način, nadvse dobrodošla novost. Z veseljem bomo lahko naročali v restavraciji »piranskega brancina« ali ga pripravili na domačem žaru. Med obiski ribarnic se je značilno reklamiranje t.i. divjih brancinov že sprevrglo v pogosto smešnico. »Piranski brancin« s svojo blagovno znamko torej zagotavlja vse tisto, kar danes v sodobnem prehranjevanju, polnem ugank, prelisičenj in zavajanj, nujno potrebujemo.«

Spletna stran, kjer prodajajo sveže ribe
Ribogojnice dosegajo svojo točko preloma pri 200-240 tonah rib na leto. Maksimalna kapaciteta ribogojnice Fonda je 85 ton. ˝Zavedamo se, da nimamo kapacitet za veliko proizvodnjo, zato je naša konkurenčna prednost kakovost,˝ razloži dr. Fonda. Vendar kakovost ni vodilo samo pri izdelkih. Odlično so pozicionirali svojo blagovno znamko, ki zadošča vsem merilom najvišjega ranga, a hkrati ostaja cenovno dostopna vsakomur. Vsa vizualna komunikacija je zasnovana za produkt najvišje kakovosti (predvsem gre pohvala izvirni funkcionalni in estetsko zasnovani embalaži in spletni strani) primerno, vendar pa najvišjo kakovost dobite po ceni, ki je primerljiva z ostalimi ribami, le da vam je piranski brancin dostavljen na dom ter da zagotavlja svežino in najboljše prehrambene karakteristike. Dvojna dodana vrednost, torej. Verjetno je spletna stran www.fonda.si tudi edina na svetu, kjer lahko kupiš sveže ribe. In to zagotovijo z oznako datuma ulova, z imenitno embalažo, ki kupcem omogoča, da svežo ribo podarijo celo za darilo, ter brezplačno dostavo, ki prepriča še tako nejevernega Tomaža.
Kletke so postavljene, školčišče prenovljeno, družina Fonda pa se lahko pohvali celo z imenitnim ribogojskim plovilom Atlas 50, ki ga je posebej za njih razvilo podjetje Seaway. Trenutni izzivi so ureditev mesta iztovora, povečanje kapacitet in končanje distribucijskega centra.
Mala malica za družino Fonda, bi zatrdil vsak, ki jih dobro pozna. Čeprav farma piranskih brancinov ni turistična točka, na morje peljejo vsakega, ki pokaže za to interes. Morda pa je to način, s katerim prepričajo obiskovalce, da je njihova podjetniška zgodba zares izjemna. Ko gledaš v njihove oči, s kakšnim žarom pripovedujejo o svojem projektu, kako ponosni so na vsako ribo, ki jo vzgojijo, ti takoj postane jasno, zakaj jih spremlja uspeh. In čeprav se zdi nerazumno, da nekdo doktorat iz molekularne biologije zamenja za ribogojnico, ti je, ko stojiš na čolnu na sredini Piranskega zaliva in se pogovarjaš s člani družine, hitro jasno, kje se skriva recept. Vse skupaj je preprosto velika ljubezen.

Poudarki:
Slovenska zgodba o uspehu: kakovost, družinska zavzetost, znanje, cenovna dostopnost, pa tudi spreten izkoristek spleta.

O avtorjih:
Andreja Lajh se ukvarja s komunikacijami – vizualnimi in verbalnimi in mreženjem.
Žiga Vavpotič raziskuje uspeh. Je študent mednarodnih odnosov in ekonomije.